Duhovnost je (p)osebna.

Duhovnost največkrat asociramo na religiozne vsebine, predvsem na to, kakšen je naš odnos do Boga. Terapevti in svetovalci na srečanjih s klienti slišimo stavke kot so: Zakaj me je Bog kaznoval, zakaj moram ravno jaz trpeti. V preteklosti se psihoterapija ni veliko ukvarjala z duhovno dimenzijo. Duševne motenje so bile domena psihiatrije in nevrologije. V prejšnjem stoletju pa se pojavi novo, bolj razširjeno pojmovanje človekove psihe in tako duhovnost zavzame pomemben del terapevtskega procesa. Človek ni več samo identificiran z njegovo boleznijo temveč postane duhovno bitje. V ospredje stopijo vprašanja kot: zakaj živim in kaj je smisel življenja. Obravnava posameznika tako postane bolj celostna. Psihoterapevtka Romana Kebe, je celo zapisala, da duhovnost zdravi človeško psiho oziroma dušo.

Ameriški psiholog Abraham Maslow je v 40ih letih prejšnjega stoletja izdelal zelo strukturirano lestvico človekovih potreb. Ta pravi, da ko človek izpolni fizične potrebe, ki se nahajajo na najnižji stopnički lahko nato nadaljuje k izpolnitvi višjih potreb. Maslow je mnenja, da je samouresničenje največ kar lahko človek doseže. Na tej stopnji človek v celoti udejanji svoj potencial, razvije vse svoje sposobnosti in talente.

Beseda duhovnost je v današnji družbi velikokrat ne razumljena ali celo zlorabljena. Ko se ozrem naokoli opažam, da je duhovnost poleg klasične religiozne razlage postala sinonim za posebnost. Nekdo, ki je duhoven je hkrati tudi poseben. Svojo posebnost izraža z obiskovanjem raznih tečajev za osebnostno rast, se udeležuje takih in drugačnih ritualov, sledi točno določenim prehranjevalnim navadam, ter dogmam, ki ponujajo odrešenje. Tudi, če so nekatere poti lahko uporabne, velikokrat zameglijo vrednote, ki so po Maslowu ključni element samo uresničitve in sicer: etičnost, prijateljstvo, poštenost in preprostost. V ospredje stopi nadutost in slepo sledenje temu, kar smo s pomočjo teh metod, tehnik in verovanj spoznali ali odkrili. Vse skupaj se spremeni v kdo več ve, kdo je bolj duhoven in kateri pristop je boljši, bolj poseben.

Klientova vizija o tem kaj si od terapije želi je povezana s tem, da si želi sreče oziroma, da si ne želi trpeti. Predstavniki eksistencialne psihoterapije pravijo, da je osnovna človeška stiska velikokrat povezana z neuspelimi poskusi za obvladovanje življenjskih danosti kot so smrt, svoboda, smisel ter osamljenost. Svoboda pa je stvar odgovornosti. Odgovornosti do sebe in do drugih, torej dokler bo klient prepričan, da mu neka zunanja sila povzroča trpljenje, ali pa obratno, da ga bo ta odrešila vsega hudega, bo na žalost njegovo iskanje svobode zaman.

Avtorica: Aneta Curavić Njegomirović

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: